30let #vsenajboljše
Hvaležna sem za dom, kjer se svoboda prebuja z jutrom; za dvojino, ki je rezervirana za naju dva; za domač recept stare mame, ki prebudi spomine; za dom, kjer se z otroškega igrišča sliši smeh, kjer ne zmanjka idej iz zakladnice doživetij in kjer lahko z velikanke kot ptica poletim med oblake.
Hvaležna sem za dom, kjer lahko soustvarjam svojo prihodnost; kjer zven kurentovih zvoncev prikliče pomlad; kjer lahko s prijazno besedo nekomu polepšam dan in kjer se lahko s prijateljico z obale že čez eno uro skupaj sladkava na terasi ob Ljubljanici.
Hvaležna sem za dom, kjer se sliši brenčanje čebel; kjer se rojevajo kreativne ideje; kjer me ob zvoku harmonike zasrbijo prsti; kjer lahko skačem čez slapove slikovitih rek; kjer so kultura ljudje in kjer so ranljivi slišani, ker ljudje znamo stopiti skupaj.
Hvaležna sem za dom, kjer lahko v naravi najdem navdih; kjer sredi vasi ponosno plapola slovenska zastava; kjer še vedno Pri veseli kravi Mačka Murija, točajka muca Liza pozdravi; kjer je znanje pravica, dober sosed vrednota in odprt gumb ob polni mizi dobrot za praznike neizogibna navada.
Hvaležna sem za dom, kjer osnovnošolski zbor prepeva pesmi o domovini; kjer skrita v objemu dreves najdem pot nazaj k sebi; kjer se mi ob razgledu s planine orosijo oči; kjer nas zmage združujejo; kjer se ob očetovem doživetem obujanju spominov ustavi čas; za dom, ki objema naravo z zelenimi odločitvami in za dom, kjer so sanje dovoljene.
Hvaležna sem za dom, kjer sem lahko to, kar sem; kjer lahko sledim svojim strastem, kjer lahko s pogumom premagam strahove in za dom, kjer smo si blizu.
Hvaležna sem za dom, ki ga imam rada.
Hvala za dom, SLOVENIJA.
Ti si zame dovolj.

Fotografije: Veronika Mikolič